INTERVJU

Anica Mikuš Kos: Morda sem staromodna, a še vedno verjamem v človečnost

Anica Mikuš Kos je svoje življenje posvetila duševnemu zdravju otrok. Bila je pediatrinja, otroška psihiatrinja, vodja Svetovalnega centra za otroke in mladino, še vedno pa je predsednica Slovenske filantropije in še vedno večino svojega časa posveča otrokom in družinam v stiski.

V času balkanskih vojn je delala z begunskimi otroki s Hrvaške in iz BiH, svojo zamisel o psihosocialni pomoči otrokom, žrtvam vojnega in povojnega nasilja, pa je s seminarji prenesla na krizna območja po vsem svetu.

Je avtorica številnih knjig s področja duševnega zdravja ter skupnostnih modelov zaščite otrok v primerih oboroženih konfliktov. Za svoje izjemno delo je prejela že vrsto priznanj, bila je tudi med nominirankami v akciji ‘1000 žensk za Nobelovo nagrado za mir 2005’.

Foto: Anica Mikuš Kos, avtor: Nataša Fajon

Kot specialistka otroške psihiatrije ste veliko delali z otroki, mladostniki in starši. Kako ocenjujete mentalno zdravje današnjih otrok? Nekateri poročajo, da imajo že v osnovni šoli težave z depresijo, stresom, anksioznostjo.

Pri ocenjevanju, ali se je pojavnost duševnih motenj povečala, se je potrebno naslanjati na epidemiološke študije. Za vrsto motenj se govori, da naraščajo, recimo ADHD (motnje hiperaktivnosti in pozornosti), avtistične motnje, a zadnje epidemiološke študije kažejo, da temu ni tako. Pogostost nekaterih pa res narašča, med njimi predvsem anksioznost, ki je povzročena z zunanjimi stresorji. Včasih je težko reči, ali gre dejansko za naraščanje ali le bolj pogosto postavljamo diagnoze. Ko je namreč neka motnja odkrita ali postane moderna, se vedenje o njej razširi in jo začnemo odkrivati. Tako je bilo z Aspergerjevim sindromom, z drugimi motnjami avtističnega spektra, z ADHD. Sama sem veliko sodelovala pri uveljavljanju diagnoze ADHD pri nas. Dokler je ni bilo, ni bilo otrok s to motnjo, ko smo jo dobili, je naenkrat začelo število teh otrok naraščati. Pri pogostosti motenj so na delu družbeni dejavniki. Čim večje so zahteve okolja do otroka, predvsem zahteve šole, toliko več otrok je disfunkcionalnih, zato dobijo neko diagnozo. Včasih smo le rekli, da so leni, površni, zdaj pa jim dajemo diagnoze. Slednje so na nek način koristne tako za učitelje – ker vedo, zakaj otrok ne uspeva, in mu lažje pomagajo – predvsem pa za otroke, ker z njimi dobijo neke olajšave. Danes mnogi starši otrok s težavami v šoli želijo, da bi bili razvrščeni med otroke z motnjo, zato da bi imeli bonitete v šolskem sistemu, ki zagotavljajo pomoč pri učenju oziroma omogočajo boljše ocene in seveda boljše možnosti za vpis na srednjo šolo. To je pač filozofija sedanjega časa.

Koliko teh diagnoz je realnih, koliko pa so samo orodje, ki prinaša ugodnosti?

Diagnoze se spreminjajo. V preteklosti je bila homoseksualnost psihiatrična motnja, danes ni več. Kaj je zares diagnoza, je stvar dogovora. Obstajajo velike psihiatrične bolezni, kot so shizofrenija, depresija itd., potem pa imamo še množico stanj, ki jih označujemo kot motnje, ker smo se tako dogovorili. Včasih smo za nekatere otroke recimo rekli, da imajo v riti mravlje ali da pišejo kot kura, danes dobijo diagnozo. Moja prerokba je, da bodo svojo diagnozo kmalu dobili tudi počasni otroci. Najpogostejša pritožba učiteljev in staršev je namreč, da je otrok pri svojem delu počasen. Veliko otrok ima očitno to hibo (smeh), ki v času hitenja, stalnega pospeševanja in večne tekme terja zaščito otroka ali popravke.

So te diagnoze za otroke koristne?

Vprašati se je potrebno, koliko so koristne v današnjem času. Ko moraš biti hiter, uspešen, imeti visoko storilnost, je najbrž koristno, da te nekaj zaščiti, da ti kdo pomaga premostiti svoje posebnosti, ki so postale v sodobnem času resne pomanjkljivosti. Je pa diagnoza dvorezen meč – pomaga pri obvladovanju šolskih zahtev, lahko pa ima tudi neugodne posledice na samopodobo, psihično odpornost in osebnostno rast. Včasih smo govorili samo o stigmi, ki jo diagnoze povzročajo, danes pa so tudi sredstvo zaščite tako otrok kot odraslih. Otroci dobijo z njimi olajšave, ki pa so potrebne, če nočeš, da te sistem izloči, ker si pač malo bolj počasen, imaš šibkejšo pozornost in podobno. Nekoč je bilo drugače – če otroku v šoli ni šlo, je pač prej izstopil iz nje. Otroci, ki jim v šoli ne gre in zato dobijo diagnozo, so lahko zelo sposobni, imajo drugačno vrsto inteligentnosti, kot jo terja šola. Odgovor na vaše vprašanje se torej glasi – ko gre za težave, o katerih govorimo, sta škodljivost ali koristnost diagnoze odvisni od socialnega konteksta.

Foto: Nataša Fajom

Eden glavnih elementov današnje vzgoje otrok je usmerjanje k doseganju uspeha, učinkovitosti, tekmovalnosti. Kakšen pritisk to pomeni za otroke in kaj to pomeni za odnose z drugimi?

Že odnos do samega sebe lahko postane boleč, neugoden za duševni razvoj. Zelo hitro lahko dobiš občutek, da si “luzer”, nesposoben. Mentaliteta tekme ustvarja atmosfero odnosov, v katerih si otroci ne pomagajo, vse manj je prosocialnega vedenja. Ko sem sama hodila v šolo, je veljalo nenapisano pravilo, da morajo dobri učenci pomagati slabšim, sicer si bil “šuft”, kot smo rekli. Med nalogo si tako pisal listke z rešitvami in jih pošiljal naprej, prišepetaval ali pa si pomagal sošolki pri učenju. Danes velja nenapisano pravilo, da mora delati vsak zase. Poznam dečka, ki je imel v prvem razredu težave s pisanjem, in je ves navdušen dejal, da sedi z Mihcem, ki slabo računa. Mihec je dečku v zvezek napisal nekaj črk, on pa je Mihcu pomagal izračunati, koliko je 2 + 1. Staršem se je zdelo lepo in ganljivo, da si vzajemno pomagata. Njegov starejši brat, ki pa je že ponotranjil tekmovalna pravila šole, je bratcu povedal, da se tega ne sme početi, ker mora v šoli delati vsak zase.

Je pri taki vzgoji sploh še kaj prostora za komponento človečnosti? Gre za izbiro “biti uspešen ali biti človeški”?

Za človečnost je na srečo še vedno prostor. Do sedaj sva govorili o sistemu. Gre za sistem neoliberalnih vrednot, odnosov, sistem tekmovalnosti, sistem, v katerem si za vse sam kriv, si sam svoje sreče ali nesreče kovač. Sistem, v katerem je pomembno, da imaš dobro samopodobo, samozaupanje, samozavest … vse se vrti okrog tebe kot posameznika. Je pa na tem svetu še vedno veliko človečnosti v socialnem tkivu – pri otrocih, v družinah, pri učiteljih. Protiutež človečnosti še vedno deluje. Je pa zelo pomembno, da jo razvijamo in podpremo že pri otrocih. Te podpore je na ravni šolskega sistema premalo, zato tako vneto propagiram prostovoljno delo v šolah, vzajemno pomoč. To je način socializacije, ki daje zgled in priložnost za prosocialno vedenje.

Tudi naš odnos do beguncev ni ravno hvale vreden. Nedavno ste rekli, da je potrebno paziti, da se naša družba ne okuži s strahom in sovraštvom. Kako nam gre?

Zgodilo se je veliko nelepega, a moram povedati, da se poleg teh nelepih, zgodi tudi veliko lepih stvari, le da se o njih toliko ne poroča. Demokracija, ob vsem spoštovanju do nje, omogoča tudi izražanje vsega sovražnega in slabega. Pri neomejenih možnosti tisti, ki so agresivni, hudobni, pridejo v ospredje, so bolj glasni. Enkrat sem napisala članek, na katerega je bilo okrog 60 odzivov, med njimi je bil samo eden pozitiven, drugi so bili najgrši možni. Ne moremo pa reči, da je v Sloveniji na 60 hudobnih ljudi samo eden človeški. Slednji le ne pridejo do izraza.

Foto: Nataša Fajon

Okužena družba je idealen prostor za manifestacije zla. Smo ljudje vedno bolj zlobni ali je okolje tisto, ki spodbuja zlo?

Vsako okolje spodbuja neke človeške lastnosti, neoliberalno s svojimi vrednotami in absolutno svobodo izražanja, v kateri je tudi sovražni govor dovoljen, goji, daje spodbude in možnosti za negativna čustva ter njihovo glasno izražanje.

Ste predsednica Slovenske filantropije … največ ste se ukvarjali ravno z begunci. Najprej s tistimi, ki so prišli k nam, potem pa ste potovali na vojna območja. Razvili ste model, po katerem ste učitelje opremili s potrebnimi znanji, da so nato oni pomagali otrokom. Ugotovili ste namreč, da je to bolj učinkovito kot strokovna pomoč posameznemu otroku. Zakaj?

Psihološka strokovna pomoč otrokom je v vojnih okoliščinah napihnjen balon. Gre za ogromno število, več tisoč otrok, ki so utrpeli travme, izgube, druge čustvene rane. Strokovnjakov ni dovolj, da bi taki množici pomagali. Pomoč strokovnjakov je le kaplja v morje otrok, ki potrebujejo psihološko pomoč. Tudi v Slovenijo je v času zadnjih balkanskih vojn prišlo na tisoče begunskih otrok. Vsi so doživeli hude stvari, mnogi ekstremno hude, psihologov je bilo premalo. Poleg tega ljudje iz ruralnih področij Bosne večinoma niso bili niti zainteresirani za pomoč psihologov in psihiatrov. Hkrati pa smo pričeli spoznavati, da je za okrevanje otrok, žrtev vojne, pomembna predvsem kakovost življenja po tem, ko so prispeli v neko mirno okolje ali ko je vojna končana. Kvaliteto življenja in pomoč pri okrevanju naj bi otroku nudila predvsem družina. Toda ta je v masovnih nesrečah prav tako prizadeta ali pa je ob otroku ni. Drugi možni vir pomoči je šola, v kateri otrok preživi znaten del svojega časa. Zato smo začeli delati z učitelji begunci, jih skušali okrepiti, da bi lažje prenašali lastne izgube in travme, jih spodbujali, da pomagajo otrokom, jim prikazali, kako pomembni so zanje, ter jim dali nekatera znanja, kako podpirati tiste s težavami. V učiteljih smo videli velik kapital – vir pomoči otrokom vojne. Veliko učiteljev je bilo zelo angažiranih. V šoli je bila pomoč učitelja na voljo vsem otrokom. Kasneje smo ta model razvijali tudi v drugih državah. Povsod je bil isti cilj – krepitev varovalne vloge šole. Ne glede na kulturne razlike je model vedno deloval – v državah nekdanje Jugoslavije, na severnem Kavkazu, sedaj v Gazi.

Kdaj in kje ste nazadnje pomagali lajšati bolečine zaradi vojne?

Nazadnje sem bila v Gazi, ravnokar pa sem se dogovorila, da grem na Kosovo. Na Kosovu in na Kavkazu sem bila največkrat.

Vzgib za pomoč vam je dal spomin na vaše doživetje vojne, ko vas je slavonska družina vzela k sebi in zaščitila. Začutili ste dolžnost povrnitve dobrega, ki je bilo narejeno vam. Je ta težnja po povrnitvi dobrega pogosta?

Marsikdo, ki se ukvarja s prostovoljnim delom, navede, da so tudi njemu pomagali. Zlasti je veliko takih med prostovoljci, ki delajo v bolnišnicah. Vedno govorimo “zlo poraja zlo”, ne rečemo pa “dobro poraja dobro”, kar se pogosto zgodi. Sama vedno znova povem isto zgodbo. Bosanskim otrokom je v času zadnjih balkanskih vojn pomagalo veliko slovenskih prostovoljcev. Tudi takrat je sicer bilo izrečenega veliko hudobnega zoper begunce, hkrati pa se je sprožil ogromen val prostovoljstva med študenti, dijaki. Pred tremi leti so me poklicali na Zavod za rehabilitacijo, kjer so bili otroci iz Gaze. Tam se je zbrala skupina prostovoljcev, okrog 20 ljudi, ki so otroke vozili na izlete, se igrali z njimi … Med njimi je bila več kot polovica Bosancev. Ko smo skupaj sedeli, sem vprašala, kako so se odločili za prostovoljno delo. En razlog je bil skupna religija, drugi motiv pa je bil po besedah Bosancev, ki so bili takrat že slovenski državljani, da só slovenski prostovoljci pomagali njim, ko so bili otroci – begunci, zato so se odločili, da bodo zdaj oni pomagali otrokom iz Gaze. Lahko bi napisala za celo knjigo podobnih zgodb.

V ZDA imajo opravljanje prostovoljnega dela vključeno v šolski sistem. Pri nas prostovoljstva ne predstavljamo kot nekaj vrednega, kar bi želeli prenašati na prihajajoče generacije. Zakaj?

Mnogo premalo razvijamo prostovoljstvo na ravni šolskega sistema. Pri Vidmu je elitna šola, v kateri je socialno delo obvezno za vse dijake. Tudi v Sovjetski zvezi so imeli v osnovnih šolah obvezno solidarnostno in medosebno pomoč učencem pod mentorstvom učiteljev. Sicer lahko rečemo, da to ni več prostovoljno delo, a meni se ne zdi nič hudega, če je prosocialno delovanje v šoli obvezno. Vsak prvošolček je imel svojega tutorja iz višjih razredov, ki ga je moral pripeljati v šolo, spraševati, kako mu gre, skrbeti zanj. Včasih je potrebno otroka ali mladostnika malo poriniti v prosocialno delovanje, da spozna, kakšne koristi ima tudi sam od tega. Občutek, da nekomu nekaj da, da se ga nekdo veseli, da nekomu nekaj pomeni, da lahko nekaj spremeni. Še posebej pomembno se mi zdi, da se v vlogi otrok in mladostnikov, ki nekaj delajo za druge ali skupnost, znajdejo tisti, ki imajo tudi sami težave. Da niso samo v vlogi nemočnih žrtev, ki pričakujejo pomoč, ampak prestopijo v čevlje tistih, ki jo tudi dajejo. Slednje namreč spremeni pogled nase in aktivira lastne zmogljivosti obvladovanja svojih težav.

Kljub vsemu, kar ste videli, doživeli, še vedno verjamete v človečnost. Torej je res, da dobro premaga zlo?

Če dobro vedno premaga zlo, ne vem. Bojim se, da ni vselej tako. Lahko pa rečem, da verjamem v človečnost. Pa četudi bo kdo rekel, da sem staromodna.

Nataša Fajon

Povezane vsebine:

Najbolje, kar lahko ponudimo migrantom, sta izobraževanje in delo

“Znanje je moteče, ker je orožje, s katerim se lahko uprete gospodarju”

Mladi nam sporočajo, da nimajo za kaj živeti