INTERVJU

Ana Pandur Predin: Med menoj in flamenkom vlada notranja napetost, ki ohranja odnos živ

Ana Pandur, avtorica, plesalka, hispanistka in filozofinja, se je preučevanju flamenka in njegovi aplikaciji v sodobne uprizoritvene prakse posvetila že v okviru študija na Filozofski fakulteti v Ljubljani in tudi kasneje. Po zaključenem izobraževanju klasičnega baleta je med letoma 2002 in 2004 študirala flamenko ples in teorijo na akademiji Amor de Dios v Madridu pri Merche Esmeraldi in drugih. Po vrnitvi v Slovenijo je ustanovila Plesno kulturno društvo Flamenko, ki je osrednja organizacija za razvoj, promocijo in izobraževanje flamenka.

Kot plesalka, koreografinja in plesna pedagoginja povezuje flamenko s sodobnimi uprizoritvenimi praksami in išče nove avtorske pristope, v katerih povezuje flamenko s sodobnim plesom, gledališčem in glasbo. Je avtorica številnih plesnih predstav, s poudarkom na interdisciplinarnem pristopu k flamenku. Izpostaviti velja predstave Anatomija srečanja; Sylvia, Carmen, Maria, ki je bila premierno uprizorjena novembra 2013 v gledališču Glej, Cabello 22,11 (v sodelovanju z Rosano Hribar in Robertom Jukičem) marca 2014 v Cankarjevem domu, Sinkopa v maja 2016 v Plesnem teatru Ljubljana, letos pa je z glasbenikom Gianijem Poposkim predstavila uspešen projekt Firebird.

Iz predstave Firebird, foto: Zarja Predin

Kdaj in kaj je bilo tisto, kar je uporniško naravnano Ano potegnilo v svet flamenka?

V otroštvu sem imela nekaj stika s flamenko glasbo, saj je imel oče kar nekaj plošč Paca de Lucie, tako da sem vsaj deloma poznala glasbo. Plesno sem se mu malo približala tudi pri karakternih plesih, ki so bili del obveznosti v okviru baletnega šolanja. Takrat je bil flamenko eksotika, internet še ni bil tako razvit in predvidevam, da me je ravno ta tujost in dozdevna neizvedljivost načrta, da se naučim flamenka, gnala naprej. Tako sem bila prva Slovenka, ki je odšla na šolanje v Španijo, prepričana, da mi bo uspela levitev v pravo plesalko flamenka. Da sem bila takrat tako zagrizena, je gotovo koristilo, saj sem se res posvetila tradicionalnemu, tamkajšnjemu flamenku in se poskušala čim več naučiti, kar mi je dalo odlično osnovo, iz katere lahko gradim svoj izraz in svoje delo. Sčasoma pa sem se, verjetno tudi zaradi vzporednega študija filozofije in španščine, v tem okvirju začela počutiti precej neudobno in takrat se je v bistvu začelo to raziskovanje, ki me vodi še danes.

Flamenko velja za špansko ljudsko umetnost glasbe in plesa, njegov izvor pa naj bi bil med andaluzijskimi cigani, v boju za ohranitev njegove tradicionalnosti so nastale tudi pravcate teorije, da gre za nasledstvo ciganskih domov, umetnost neke rase, ciganske krvi. Temu pa menda ni tako. Kako je torej na kratko nastal in kaj je flamenko?

Teorije so mnoge in raznolike. Dejstvo je, da je flamenko umetna glasbeno-plesna zvrst z geografskim poreklom. Črpa iz izročila tako španskih “romancerov” kot ljudske poezije, arabske in judovske glasbe, prenaša se z ustnim izročilom. Obenem pa flamenko ni folklora. Osebno so mi všeč teorije Steingressa in Lavaurja, te govorijo o vzniku flamenka kot odgovor na obdobje evropske romantike, ki nastane med najnižjimi sloji prebivalstva in je vse od svojega začetka profesionalen – plačljiv oz. honoriran odrski dogodek, obenem pa se seveda zabavajo tudi izvajalci, vsaj do določene mere. V bistvu gre za subkulturo, od začetka pa do danes, podobno kot se je začel blues, hip hop, torej žanri, ki so se razvijali in se razvijajo naprej … Te teorije so bistveno manj romantične od “flamenkoloških« – beseda je v navednicah zapisana zato, ker obstaja močna struja neke vrste flamenko šovinizma, če lahko tako rečem, ki še danes govori o flamenku v krvi, o čistosti, gre za nek skrajno militanten diskurz, ki se vrti okrog svojega lastnega repa. Kakorkoli, smešno je, da se sociološko nihče ne loti te teme malce bolj podrobno, in da svetovna flamenko scena še zmeraj v veliki meri sloni na literarnem besedilu F. G. Lorce, Juego y teoria del Duende, v iskanju neke “magije” flamenka. Lepo, vendar strašno zaprašeno.

Kljub temu pa se flamenko odpira v svet – škoda je le, da ga še vedno vsi občudujejo in kopirajo, namesto da bi ga vzeli kot izhodiščno platformo za lastno ustvarjanje. Ne vem, morda je moj pogled res čuden in kontroverzen, vendar sem ga sposobna zagovarjati in me zaenkrat tudi pelje naprej. Je pa res, da se sama ne istovetim z nazivom flamenko plesalke, ker je moje ustvarjanje vseeno bolj sodobno, tako performativno kot izvedbeno. Vendar pa še zmeraj poučujem flamenko, tako tradicionalnega kot sodobnega.

Kljub njegovemu razmahu izven Španije si ga ti še vedno nekako lastijo, češ da so le oni upravičeni do njega. Si to občutila tudi sama med študijem v Madridu?

Flamenko se širi po svetu, ko sem jaz začenjala, se je pohod ravno začel. Takrat tujci nismo imeli nobene možnosti, da bi nastopali v Španiji, danes je to na srečo drugače. Še zmeraj pa se flamenko v tujino v veliki meri širi kot izvozni produkt, torej vsi najemajo Špance, vsi se oblačijo in obnašajo kot oni in jih skušajo posnemati. Do neke mere je to sprejemljivo, saj na koncu koncev tudi gre za njihov žanr in ga morajo braniti, po drugi strani pa je dobro tudi zadihati, iti v korak s časom in spustiti žanr iz rok, ne pa ga zapreti v mavzolej in se pretvarjati, da zunanji svet in čas ne obstajata. Flamenko, kot vse ostalo, se razvija naprej, gre dalje. Na srečo obstaja tudi sodobnejša struja, ki se trenutno formira, to smo ustvarjalci, ki črpamo iz te izhodiščne platforme.

Poletni festival Piran, foto: Nataša Fajon

Nekje si omenila, da je v njem prisotna močna nazadnjaška struja. Ga torej želiš osvoboditi tega nazadnjaštva?

Poskušam delati v skladu s seboj, s svojim razumevanjem in zmožnostmi umestitve tega, kar počnem, v tukaj in zdaj. Gibalni vokabular flamenka uporabljam kot svoje orodje, ker mi je najbližje. Ne gre mi za transformacijo žanra ali za borbo za žanr sam, jemljem po svoji vesti in poskušam čim bolj spoštljivo ravnati s tem, kar sem se naučila, da lahko s temi orodji opravljam svoj poklic.

Tudi sama se sprašuješ o svoji upravičenosti, da se ukvarjaš s flamenkom. Nekje si dejala, da si ga izbrala za svojega sopotnika, hkrati pa ga ne doživljaš kot svojega in se zato ves čas sprašuješ o legitimnosti vajinega sobivanja. Filozofsko bi to lahko bilo zelo blizu absurda?

Mislim, da gre za notranjo napetost, ki ohranja odnos živ, če se lahko malce pošalim. Dejstvo je, da sem se tudi sama spremenila, odrasla, fascinacija z Drugim je izzvenela, ostala pa je močna vez s tem, kar me je v resnici oblikovalo. Vendar pa so tukaj tudi drugi vplivi: filozofija, literatura, balet, gledališče, sodobni ples, performans, likovna umetnost … Z vsem tem sem odraščala in zato se ne omejujem na črno-bele resnice, ampak nekako krmarim med sivinami, včasih bolje, drugič slabše.

Si se zato lotila projekta Firebird s pevcem skupine Noctiferia in “metalcem” Giannijem Poposkim, ki mu praviš “zaskvotani flamenko”? Si si ustvarila območje osvobojenega ozemlja, da postane tvoj flamenko legitimen?

To je bil pa en tak krasen proces in je lep projekt, kar sva dokazala s tem, da sva se uvrstila na program BiFlamenka, prvega mednarodnega festivala sodobnega flamenka pri nas, ki je gostil najpomembnejša imena tega žanra, predstava pa je uvrščena tudi na program Borštnikovega srečanja. Zelo sem vesela, da nama je uspelo, to sta ogromna mejnika za neodvisno sceno! Ja, Firebird je res osvobojeno ozemlje, kjer sem si lahko dala duška na drugačen način kot prej, bolj instinktivno kot npr. pri Sinkopi, ki je bila zastavljena bolj kot znanstveno-raziskovalni projekt.

Iz predstave Firebird, foto: Drago Videmšek

Kako se trdi kitarski rifi prepletejo s čutnostjo flamenka? Ponazarja ta predstava nasprotij tudi tvoj odnos do njega, morda celo tebe kot osebo?

S predstavami je podobno kot z otroki, se mi zdi – ustvariš jih, imaš zanje načrte, sanje in cilje, poskušaš najboljše, kot zmoreš, niso pa zmeraj takšni, kot si ti. So pa vselej 100 % tvoji. Pri vsaki predstavi gre za filtriranje realnosti in v vsakem primeru se vanjo prelije tudi nek osebni pečat. Načeloma pa se trudim, da uprizarjanja ne bi uporabljala kot osebno psihoterapevtsko sredstvo.

Kako je s flamenkom pri nas? Je dobil svoj prostor na sceni oziroma kako občinstvo na eni strani in kulturna stroka na drugi sprejemata to, kar počneš?

Žal pri nas flamenko ne pritegne mladih, nekaj razlogov sem že navedla. Mislim, da je rešitev prav v posodobitvi pojavnosti flamenka, da ga vpnemo v tukaj in zdaj, da postane eno od orodij, s katerimi operiramo. Občinstvo ima seveda v veliki meri rado volančke in zgodbice, vendar obstaja tudi drug segment zahtevnejšega občinstva, ki jih lahko prepriča le dober izdelek. Enako je s kritiki, tudi ti iščejo prepričljive projekte, in zaenkrat se ne pritožujem, sama sem v veliki meri deležna dobrih kritiških odzivov. Druga zgodba pa je financiranje, sploh kar se tiče kulturnega ministrstva.

Deluješ tudi v Plesno-kulturnem društvu Flamenko, ki obstaja že 12 let. Kaj pritegne ljudi, da se odločijo za plesne tečaje?

Po vrnitvi iz Španije sem ustanovila društvo, ki ga vodim od njegovega začetka. Na začetku ljudi večinoma pritegne stereotip o flamenku, pa tudi njegovi izrazna moč in širina. Ne pozabimo tudi na velik, pomemben del, da flamenko ne potrebuje plesnega partnerja in da je zelo individualna zvrst, ni družabni ples. Tudi naše društvo se je skozi leta profiliralo. Iz naših vrst izhajajo praktično vsi, ki se danes pri nas ukvarjajo s flamenkom, vendar so našli svojo pot, morda bolj tradicionalno.

Pri nas začenjamo s tradicionalnim flamenkom, ko imajo plesalci že več znanja, pa se podajamo v raziskovanje. Najboljši primer tega je kolektiv ŠvarcTanc, ki deluje znotraj društva, skupina plesalk in plesalca, ki skupaj z menoj ustvarjajo lastne projekte, so precej avantgardni za naš žanr, se povezujejo s sodobnim plesom in gledališčem … To je dobro, mislim, da smo na pravi poti. Samo še nekaj dodatnega podmladka pritegnemo, pa bo sploh krasno!

Ustvarila si številne uspešne projekte, v katerih povezuješ flamenko z različnimi umetnostnimi zvrstmi. Si še vedno govoriš, da boš nehala s tem, še vedno iščeš rezervne plane in se vidiš v redni službi?

Ker je to, kar počnem, finančno precej nestanovitno in pogosto tudi finančno ne preveč inspirativno delo, včasih sanjarim o redni, varni službi z rednim urnikom, brez stalne eksistenčne negotovosti. Na koncu koncev kot samozaposlena opravljam hkrati toliko poklicev, da to niti ni takšna znanstvena fantastika, vsi mi, ki živimo na ta način, imamo široko paleto znanj in večinoma tudi visoko izobrazbo. Rada imam varnost, nisem adrenalinska odvisnica, in ta blazna svoboda, za katero sem sicer hvaležna, da jo imam, je včasih tudi domala neznosna, kadar pokaže svoj drugi obraz. Hkrati menim, da nisem povedala vsega na vseh področjih.

Sodeluješ tudi pri ustvarjanju Poletnega festivala Piran. Kakšen je tvoj pogled nanj? Kako je nastopati na velikem odru sredi Tartinijevega trga?

Poletni festival je čudovita popestritev poletja v Piranu, mislim, da ta ogromen oder osmišlja poletne večere. Gotovo je velik zalogaj tako za organizatorje kot za prebivalce Pirana, vendar je krasno prizorišče z naravno scenografijo in vsekakor podpiram njegov obstoj. Vsakič se z največjim veseljem vračam na veliki oder na Tartinijevem trgu.

Pripravljaš tudi že kaj novega?

Tako je, začenjam sodelovanje v projektu Bare Kolenc v produkciji Anton Podbevšek teatra, nadaljujemo tudi z Gajem Žmavcem, s katerim pripravljamo novo predstavo, sama pa pripravljam še otroško predstavo in tudi novo celovečerko. Seveda pa peljem naprej tudi Firebird.

Nataša Fajon

Povezane vsebine:

“Ples je igra glasbe, kostumov, luči in gibov …”