AKTUALNO

Ali sploh znamo živeti brez graditi

Morda pesniki in pisatelji za pisanje potrebujejo muze, novinarjem so dovolj zapisi ali druge vrste informacij. Moja tokratna novinarska “muza” je bil zapis na znani informativni spletni strani.

“Stari Delamaris bo postal turistično rekreativno območje, pod streho naj bi bil v letu in pol,” se je nerodno zapisalo avtorju, ki je seveda hotel povedati, da naj bi bil v tem času sprejet občinski prostorski načrt, ki vključuje tudi revalorizacijo degradiranih območij, ki jih Izoli ne manjka. Sem sodijo v prvi vrsti območja ladjedelnice, Delamarisa in Ribe, kmalu bo kaj podobnega tudi območje Rude, vsa ta zemljišča pa so v zasebni lasti in je prostorsko načrtovanje pravzaprav edina možnost občine, da vpliva na to, kaj se bo s temi zemljišči zgodilo. Doslej smo že videli nekaj predlogov potencialnih investitorjev, ki bi gradili hotele in druge turistične objekte, okranclane z zelenjem in rekreacijskimi površinami, kar pri Izolanih ne vžge več, saj še pomnimo, kako so nas nategnili z gradnjo vodnega parka Livade, od katerega so ostala samo stanovanja in en trgovski kompleks.

Ta zapis nastaja na terasi malega apartmaja turističnega naselja v bližini mesteca Stintino na severozahodu Sardinije. Tukaj za ceno 28.50 EUR na dan dopustujem v nekdanji »tonnari«, stavbi, v kateri so nekoč prenočevali ribiči, ko so čakali na prihod jate tunov, ki so bili njihov najpomembnejši vir preživetja. Te razmeroma dolge, pritlične, enostavno grajene stavbe so z nekaj obnove in urejanja postale turistični kompleksi in nov vir dohodka domačinov, ki so se iz ribičev prelevili v turistične delavce in samostojno ali pa v sklopu aparthotelov oddajajo ta svoja nekdanja prenočišča v najem turistom z vsega sveta. Uredili so plaže ali pa so jih pustili kar take, kot jih je ustvarila narava, uredili so okolico stavb, zasadili veliko mediteranskega drevja in grmovnic, pretlakovali poti, opremili apartmaje z vsem, kar potrebuje sodoben turist, dali prostor majhnemu bifeju z jutranjo kavo in trafiki s časopisi, v kateri lahko kupiš tudi kakšno tipično sardsko specialiteto ali spominek. Tonnare so tik ob morju, sonce je na nebu, veter pihlja enkrat sem, drugič tja. Kot pri nas.

Pomislil sem na to, da tudi mi že imamo svoje tonnare, tam pri Valižanskem zalivu. Ene so bile nekoč ladjedelniške delavnice, druge so bile obrati Delamarisa. Imamo tudi pomol, imamo turistično atrakcijo v obliki izolskega brezna, imamo ostanke nekdanje cerkve, imamo ostanke rimskega pristanišča in ladje Rex na drugi strani zaliva, imamo tudi suho marino, skratka, imamo tonnare, ki bi nam jih na Sardiniji gotovo zavidali. Ampak ne. Nam kaj takega ne gre. Mi bomo vse te objekte podrli, zato da bomo zgradili nove, takšne, ki z izolsko preteklostjo nimajo nobene zveze in bodo pol leta zgolj tujek v tem prostoru.

Foto: Drago Mislej – Mef

Še lepša in večja tonnara bi lahko bil nekdanji Argo s svojimi mogočnimi tovarniškimi halami in stolpnico, kjer bi lahko bila izjemna razgledna točka z vrhunsko restavracijo. Nič ne bi bilo treba graditi. Vse je že bilo tam.

Še danes sem prepričan, da bi bilo treba za vse večne čase vzeti pooblastila tistemu, ki je dovolil rušenje za vse večne čase grajenih delavnic nekdanjega Arga. Namesto tonnare imamo zdaj parkirišče in prostor za cigodrom. Če to ni žalitev za vsakega normalnega Izolana.

Drago Mislej – Mef

Iz ene od julijskih izdaj tednika Mandrač.

Povezane vsebine:

Potem pa so nas cigani zamenjali

Izvoljenci niso vedno izvoljeni