ZDRAVJE

Ali sem nor?

Poznate tisto staro izjavo njegove svetosti Dalajlame – vsaj mislim, da je res njegova -, kako je človek čudno bitje? Najprej polovico življenja kopiči denar in si kvari zdravje, da bi lahko v drugi polovici brezupno poskušal z denarjem kupiti tisto, kar je izgubil – zdravje.

Matic Munc, foto: Nataša Fajon

Menim, da pametni mož iz Tibeta ni imel v mislih zgolj telesnega zdravja, temveč je na zadevo pogledal veliko širše. Na človeka kot takšnega. Absolutno zdravje je iluzija, vsi smo bolj ali manj zdravi in bolj ali manj bolni. V zahodni družbi, kjer že dolga stoletja gojimo škodljivo navado, da ločujemo telo in duha, bomo verjetno vse skupaj prebrali zgolj skozi oči telesnega zdravja. Ali nas boli roka, noga, želodec, trga v prsih ali težko hodimo. Zelo neradi bomo pomislili na naše duševno zdravje, čeprav je prav tako ogroženo. V resnici gre za povezanost, za celoto, ki je zahodnjaku tuja. Razvili smo globok strah do vseh različnosti in duševnih težav, ki lahko pestijo posameznika. Včasih smo ljudi s težavami izločali iz družbe, danes pa jih vsaj gledamo postrani in jih ne razumemo. Spet je dobro vreči pogled malo dlje, kjer nekatera ljudstva cenijo duševne bolnike kot »posebne ljudi«, kot tiste, ki se jih je »dotaknil bog«. Pri nas tega ne boste slišali. Tabu o duševnih težavah je močen in škodljiv. Njegovo razbijanje pa naloga mnogih med nami.

Obalno-kraška regija je v zadnjem letu doživela veliko šokov, povezanih z duševnim zdravjem. Posamezniki med nami so ob soočanju s hudimi stiskami, ki jih družba ni zmogla prepoznati, posegli po zelo skrajnih vedenjih, po kaznivih dejanjih na škodo življenja drugih. Da, zgodili so se umori, ki so pretresli javnost. Prebudili so tudi govorice, jezo, nerazumevanje in začudenje. V veliki meri zaradi preprostega dejstva, da o težavah v duševnem zdravju ne govorimo, o tem ne razpravljamo, temveč zgolj šepetamo po vogalih. Brez iskrenosti, brez direktnega govora o dejstvih bomo težko napredovali. Ostali bomo malce zahojena družba neizobraženih in primitivnih človečkov, ki svoj čas zabijajo za pogovore o resničnostnih zabavah in življenju umetnih zvezdnikov, namesto da bi se pogovarjali o naših življenjih, stiskah in stresu vsakdanjega človeka. Da, nekateri se na tej poti nalomijo, padejo v brezna in pasti. Pomagajmo jim izplezati in jih ne obsojajmo! To je najbolj preprosto navodilo, če ga sploh lahko zapišem.

Svetovna zdravstvena organizacija (WHO), ki je sicer še ena od statističnih uprav podatkov, beleži porast depresije v svetovni populaciji. Mene osebno statistika ne zanima, je zgolj opozorilo na določen trend in v tej točki se strinjam. Vendar … depresija, ki jo opažamo, je drugačna od depresije izpred dvajsetih let. Ne gre več za situacijsko poslabšanje razpoloženja, ki traja dlje časa, temveč za eksistencialno izpraznjenost tako mladih kot starejših. Smisel življenja, filozofski vidik našega bivanja se v poplavi potrošništva izgublja. In to je zadeva, ki nas mora skrbeti. Človek ni več razmišljujoče bitje, marveč potrošnik. Golta reklame, golta stališča drugih, golta slabo hrano in se počuti vedno slabše, vedno bolj izpraznjenega. O tem sicer govorijo in pišejo mnogi avtorji, ki pa so v neoliberalnem konceptu sveta raje spregledani kot slišani. Sam pristavljam svoj lonček – nehajte biti ovce sistema, razmišljajte s svojo glavo, postavite se na svoje noge, gojite pristne odnose s svojimi bližnjimi in skeptično opazujte dogodke v družbi. Za ta podvig je potrebno nekaj moči in tudi nekaj poguma, vendar je vredno. In to je drugo navodilo, ki ga bom zapisal.

Leto je naokrog in čas je, da se spomnimo Tedna duševnega zdravja. Prav. Kapljica v morje. Da bomo lahko naslednje tedne pozabili. Opomnik bi moral biti resen – vsak dan po svojih močeh skrbim za telesno in duševno zdravje. Se ne zanemarim v povsem osnovnem človeškem smislu. Predvsem pa, kot družabno bitje ohranjam dobre odnose v svoji okolici in ostro zavračam škodljive. Človek je psihosocialno bitje, njegova genetika se pod vplivom lastne dejavnosti in okolij močno spreminja. Nismo zapečeni kot žemljice, enkrat za vse življenje, spremenljivi smo kot plastelin. Zabloda človeka, ki se je ne zaveda, je v tem, da misli, kako se ne more spremeniti. Napaka! Vsak dan je novo poglavje. In kdo vodi roko naše spremembe? Ja, saj že sami veste – mi sami. Srečno vsem.

Povezane vsebine:

“Znanje je moteče, ker je orožje, s katerim se lahko uprete gospodarju”

Ujeti v mrežo družbenih omrežij

Skrb za duševno zdravje: V stiski poišči pomoč

“Oče in sin, ki se komaj pogovarjata, se pod vodo držita za roke. Neprecenljivo!”

Mladi nam sporočajo, da nimajo za kaj živeti

Z Živo knjižnico do strpnejše družbe

Matic Munc, psiholog, borec za pravice otrok in šibkih