ZDRAVJE

A ni škoda, tako »fejst« človek, pa pije!

Včasih mi že zmanjka besed, ko je treba kaj napisati o zasvojenosti z alkoholom. Ker se mi zdi, da sem povedala že vse, kar se je povedati dalo, ker se mi včasih zdi, da govorim v prazno, da sem kot Sizif, ki potiska tisto presneto skalo navzgor in navzgor, pa se vsakič znova zakotali nazaj, pa še mene kdaj pa kdaj pomendra pod seboj. Potem pa se spomnim na ljudi, ki se jim je že uspelo rešiti iz tega pekla, in na ljudi, ki v njem še trpijo, pa se besede znova pojavijo.

V zasvojenosti z alkoholom je res toliko trpljenja, pravzaprav se velikokrat sploh ne da opisati nečloveškega mučenja posameznika, ki se spopada s to težavo. In se muči in muči, dokler ne gre več, dokler mu nekdo ne postavi ultimata ali dokler ga ne izda zdravje. Marsikdo poreče, da je življenje že samo po sebi dovolj težko, da ne vemo, kaj lahko pričakujemo, danes si, jutri te ni … A ga ni škoda dodatno krajšati z zasvojenostjo? Propadati dan za dnem, dokler se nekega jutra ne pogledaš v ogledalo in tam vidiš nekoga, ki si ga nekoč, vsaj zdelo se ti je tako, imel rad, zdaj pa je postal tujec. Tisti zabuhli obraz ni tvoj, tiste popokane žilice ne spadajo tja, tiste oči, tako žalostne, tako ranjene, tako brez življenja, pa so prepredene z rdečimi črticami. A je treba? A ni škoda?

In tiste oči te nemo gledajo in ti odgovarjajo nazaj, res je, ni treba, res je, škoda je, ampak … Kako končati to agonijo? S smrtjo? Ali je morda tam, v teh očeh še preblisk upanja, ki te potegne iz otopelosti? Je tam še kaj življenja? Je pod tistim alkoholom še človek, ki bi se ga dalo ljubiti? Vsakomur, ki se tako ogleduje v ogledalu, zagotavljam, da je. Pod tisto masko, prekrito čez in čez z alkoholom, je še vedno skrit človek, tam je še vedno en majhen otroček, ki upa, tam je še vedno nedolžni del tebe, ki čaka na odrešitev, na nekoga, ki bo rekel “hej, tukaj sem zate, poskusi, ob tebi bom”.

Pravzaprav človeka, ki vam bo stal ob strani, ni tako težko najti. Pomembnejše je vprašanje, ali boste sami sebi stali ob strani. Boste po prvem koraku, ko ste priznali sebi in drugemu, da svojega pitja ne obvladujete več, stali ob strani sami sebi? Si boste stali ob strani, ko boste raziskovali svoje, morda kdaj tudi temne globine? Si boste stali ob strani, ko bo treba priznati nemoč? Si boste stali ob strani, ko bo hudo? Si boste stali ob strani, ko bo roka že segla po steklenici? Si boste stali ob strani in vztrajali? Si boste stali ob strani, ko boste v očeh svojih otrok, partnerja videli obtoževanje in strah pred ponovitvijo, nezaupanje? Si boste stali ob strani, ko bodo ob vaši strani stali drugi, ki vas bodo spodbujali, nenehno, ki bodo ves čas tam, samo za vas?

To so tista pomembna vprašanja, ki jih marsikdo ne pozna, ki jih noče poznati, ker so pretežka, ker pomenijo soočenje s seboj in s svojimi demoni. A ravno to je, poleg iskanja svojih ran, jedro vsega dela na sebi, to je tisto, brez česar okrevanja ni. Ker tisti, ki pije, mora prenehati. Ker je njegova odgovornost, da se sooči z družino, ki jo je prizadel, ker ima samo tisti, ki pije, moč, da karkoli spremeni. In žal brez tega, da bi si stal ob strani, ne bo šlo.

Kako, boste rekli, ko pa me nikoli nihče ni naučil imeti rad, ko pa mi nikoli nihče ni stal ob strani, ko pa me nikoli nihče ni slišal, ko pa moje želje in potrebe nikoli niso bile slišane in uresničene. Vpitje žejnega v puščavi, res je. A ko začnete delati na sebi, ko imate ob sebi sočutnega človeka, ki posluša in ne obsoja, ki pomaga iskati resnico, se naučite tudi tega. A kako sploh spregovoriti prvo besedo, krik po pomoči, ko pa so tu strah, sram in krivda? Strah pred priznanjem in razkrinkanjem pitja je tako močan, da ne premaga močne želje po pitju.

Pa to ni edini strah, s katerim se soočate. Strah pred »življenjem potem«, kako bom potem živel, bo sploh še za kaj vredno živeti? Pa sram … Sram pred tem, da bi kdo izvedel, je tako velik, da se ne vidi čezenj, pa četudi skoraj vsi okoli vas že vedo za vašo težavo. Krivda nad lastnim početjem je tako velika, da se je skorajda ne da preživeti. Krivda, ker ste prizadeli otroka, ženo, moža, prijatelje in konec koncev sebe …

Res je, strah je tako močan, da hromi, sram je tak, da zastruplja celo telo, krivda pa taka, da razjeda notranjost. In zato je laže nekaj spiti. Da pozabite na vsa ta občutja. Alkohol pomaga, drži, »prime« takoj; je najboljše zdravilo. A samo za določen čas. Ko zdravilo popusti, vsa ta čustva spet privrejo na dan. In je spet potrebno zdravilo, ker preveč boli, če ga ne vzamete. Bolelo bo, ampak bolečina bo že s prvim priznanjem manjša; z vsako izrečeno besedo bo manjša, z vsakim treznim dnem bo lažja, strahu, sramu in krivdi boste lahko pogledali v oči, ker boste spet dostojanstveno hodili naokrog.

Naj se spet vrnem k popolnoma retoričnim, pa tako pogosto izrečenim vprašanjem in trditvam – “a ni škoda …” Samo vi poznate odgovor na to vprašanje. In samo vi veste, kaj boste odgovorili pogledu, s katerim se boste zjutraj srečali v ogledalu. Pa srečno!

Andreja Tasič, zakonska in družinska terapevtka

www.andrejatasic.si

Pišete mi lahko na: terapijatasic@gmail.com